Tukajšnji vsakdan...

Neki modrec je nekoč rekel, da so najlepša jutra zjutraj, in zaenkrat še nobeni izjemi ni bilo treba potrditi tega pravila. Ponavadi je topla postelja (skoraj) vse, kar zjutraj potrebujem, tukaj pa komaj čakam, da s kavo pod nosom gledam, kako sonce obsije jezero, poslušam zvoke neskončnih ptic in pozdravim par žerjavov, ki zapustita svojo priljubljeno vejo na priljubljenem drevesu. Malo manj poetičen razlog za vstajanje iz postelje je pa tudi ta, da do stranišča ne gre drugače kot skozi svež jutranji zrak s čevlji na nogah. Kmalu po soncu se v jutru pojavi človek - po gladini jezera pripotujejo zvoki bobnov iz oddaljenih vasi, izza grma se pojavi pastir, ki me med mukanjem pozdravi in pobere kravjak, ki ga je včeraj kravica odložila pri mizi na terasi, na jezeru pa se pojavijo prvi čolni, polni šolarčkov, ki si s petjem in bobnanjem po klopci krajšajo pot v šolo.

V Ugandi nimajo zdravstvenega zavarovanja, a naj bi imeli vsi ljudje zagotovljeno brezplačno zdravstveno oskrbo. Zdravstveni centri mesečno od države prejemajo denar za nakup zdravil, vendar denarja skoraj po pravilu ni dovolj. Zato dostopnost do zdravil deluje po principu kdor prvi pride prvi melje - če si torej po zdravstveno pomoč prišel prepozno v mesecu, si boš moral zdravila kupiti sam, ker jih na policah pač več ni. Tukaj vskočimo mi in z denarjem, ki smo ga zbirali s pomočjo dobrih ljudi, skrbimo, da so zaloge v lekarni vedno zadostne. Drugi problem so ljudje, ki potrebujejo nadaljnjo obravnavo v specializiranih centrih ali bolnišnici. Na žalost so obravnave v javnih bolnišnicah velikokrat neustrezne ali prepozne, zdravljenja v zasebnih centrih pa si večina ljudi ne more privoščiti in tudi za te ljudi poskrbimo z zbranimi sredstvi.

Namen našega odprave na otoku je torej delo v ambulantah, ki delujejo od ponedeljka do petka, ter pokrivanje urgentnih primerov. Ponedeljki in petki so najbolj natrpani dnevi, saj se nabere tudi do 70 ljudi. Takrat se triaža prestavi kar v čakalnico, kjer namesto mize uporabijo kanto za smeti, prostor za shranjevanje opreme in zdravil pa postane provizorična tretja ambulanta, kjer eden od lokalnih delavcev primere obdeluje kot po maslu.

Najbolj pogosta težava je nedvomno bolečina v žlički zaradi gastritisa, kar tukaj poimenujejo ulcers. V primerjavi z gastritisi zahodnega sveta, ki so najpogosteje posledica stresnega življenja v kombinaciji z alkoholom, je tukaj najpogostejši razlog okužba z bakterijo H. Pylori in leta in leta nadomeščanja vode z bushero. Zelo pogoste so tudi kostno-mišične bolečine, saj veliko ljudi denar služi z ročnim delom v bližnjem kamnolomu (moški, ženske, otroci, nosečnice, mamice z majhnimi otroci, sestrica z bratcem na hrbtu - ni da ni). Veliko je tudi bolečin v vratu in glavobolov pri mladih puncah, saj so od majhnega navajene nositi stvari na glavi, tovor pa je težak tudi polovico njihove teže. Glede nahrbtnikov je tukaj očitno prišlo do šuma v komunikaciji, saj se je celoten smisel nošenja na-hrbtu preselil na glavo.

Včasih se spopadamo tudi z zagonetkami kot so alergija ne dež, rumen urin, paraliza telesa ob spanju, ki zjutraj izgine, težka sapa po prehojenih dveh kilometrih v hrib in drobne bunkice po telesu, ki se pojavijo ob mrazu. Tudi izven delovnega časa nam zaradi urgentnih primerov ni dolgčas - gospod z zlomljeno ramo, ki po pomoč privesla v deblaku, neodzivna punca v epileptičnem statusu, gospod z možgansko kapjo, mlad fant z meningitisom s hudim potekom, malarije in poškodbe glave zaradi napada krave in spora med volitvami.